Že od najstniških let sem vedela, da bom psihologinja in ko sem bila sprejeta na fakulteto, je bil to najsrečnejši dan mojega življenja. Seveda moja karierna pot ni bila postlana le z rožicami – tudi sama sem se srečevala z dvomi, napakami in trenutki negotovosti in prav to mi je pokazalo, kako pomembno je, da ima vsak človek nekoga, ki ga sliši, razume in podpira.
Moja ljubezen do psihologije izhaja iz tega, da verjamem v človeško moč za rast, tudi ko je pot težka – saj ko si na tleh, lahko poženeš nove korenine. Gledati, kako se že majhni premiki zlivajo v notranji mir, jasnost in zadovoljstvo, me vsak dan znova opominja, zakaj sem psihologinja, zakaj sem psihoterapevtka in zakaj sem na svetu.
